Po vrnitvi iz Velike Britanije v Mariboru išče rešitve za večjo dostopnost bioloških zdravil

Biološka zdravila so trenutno najhitreje rastoči razred farmacevtskih izdelkov na svetu, s katerimi zdravijo pomembne bolezni, kot so demenca, rak, artritis ... Pomembna so, ker lahko z manjšimi odmerki dosežejo isti učinek kot klasična zdravila, hkrati pa imajo tudi manj stranskih učinkov. Vendar je njihova proizvodnja izjemno zahtevna in zelo draga.

Za enega največjih izzivov pri bioloških zdravilih velja agregacija proteinov, ki povzroči nižjo kakovost in učinkovitost zdravil, omeji njihov čas uporabnosti, povzroči pa lahko tudi življenjsko nevaren imunski odziv. Procesu agregacije se v svojem temeljnem, triletnem projektu posveča Matja Zalar iz Laboratorija za fizikalno kemijo in kemijsko termodinamiko na Univerzi v Mariboru, ki je po študiju v Sloveniji s pomočjo prestižne štipendije Marie Curie odšla na doktorat v Veliko Britanijo, letos pa se je prek Programa Aleša Debeljaka za vrnitev raziskovalcev iz tujine zaposlila v Sloveniji.

Proces agregacije dolgo znan, a slabo razumljen

V projektu se Matja Zalar ukvarja z razumevanjem mehanizmov proteinov, ki jih najdemo v bioloških zdravilih, in preprečevanjem njihove agregacije. Kot je pojasnila, je agregacija pojav, ki se pojavlja povsod, kjer so prisotni proteini, na področju bioloških zdravil pa velja za enega najbolj neželenih stranskih učinkov. Kljub temu, da je pojav agregacije že dolgo znan, je slabo razumljen, saj je njegovo raziskovanje izjemno zahtevno. Prehodna stanja, iz katerih se tvorijo agregati, je namreč zelo težko izolirati. "Hodimo po robu tega, kar je mogoče," je o prelomnosti projekta povedala raziskovalka.

Projekt je razdeljen v dva dela. V prvem s pomočjo jedrske magnetne resonance razvijajo metode, s katerimi lahko prehodna stanja, ki vodijo v tvorbo agregatov, sploh opazujejo. V drugem delu pa poskušajo na strukturnem nivoju razumeti postopek tvorjenja agregatov - s končnim ciljem, da bi lahko ta proces preprečili. Na ta način bi podaljšali življenjsko dobo zdravil, s čimer bi jim znižali ceno ter povečali njihovo dostopnost za končne paciente.

O visoki ceni bioloških zdravil sicer pričajo tudi podatki iz ZDA, ki kažejo, da je zdravljenje z biološkimi zdravili lahko tudi 12-krat dražje od tradicionalnih zdravil in v povprečju znaša med 25.000 in 45.000 dolarji (oz. približno 23.500 in 42.500 evri) letno na pacienta, za monoklonska protitelesa pa cena naraste preko 90.000 dolarjev (oz. približno 85.000 evrov).

Projekt bo po besedah Matje Zalar prispeval k razumevanju agregacije proteinov, kar je ključno za racionalno načrtovanje stabilnejših bioloških zdravil. Širši cilj pa je, da bi metode, razvite v projektu, vključili tudi v razvojne procese farmacevtskih podjetij. Na ta način bi zmanjšali količino zavrženih zdravil in tako znatno znižali stroške ter s tem izboljšali dostopnost zdravil za vse bolnike, česar si raziskovalka najbolj želi.

Po sedmih letih v tujini prek Programa Aleša Debeljaka v Slovenijo

Matja Zalar se je januarja letos po sedmih letih dela v tujini vrnila v Slovenijo. To ji je omogočil Program Aleša Debeljaka za vrnitev raziskovalcev iz tujine Agencije RS za raziskovalno dejavnost (ARRS), saj je v njegovem okviru prejela sredstva za triletni projekt. Program je sicer slabo izkoriščen, so na nedavni novinarski konferenci povedali v ARRS. Na 12 razpisanih mesto so se namreč lani prijavili le trije raziskovalci.

Po mnenju raziskovalke Zalar je program "vrhunski mehanizem za vse, ki si želijo vrniti v Slovenijo". Problem pa vidi v tem, da ne ve, kaj se bo zgodilo po izteku projekta. "To je temeljni, triletni projekt. Ob koncu projekta naj bi bil ti samostojni raziskovalec, s svojo majhno skupino. Vemo pa, da v Sloveniji enostavno ni delovnih mest oziroma ni prostora za napredovanje v samostojnega raziskovalca z majhno skupino ljudi pod sabo," je opozorila raziskovalka.

Zalar ob tem opaža, da je znanost tako v Veliki Britaniji kot tudi v Sloveniji in drugod po svetu zelo tekmovalno okolje, razlike pa se kažejo na področju prijav za financiranje. Medtem ko je v Sloveniji razpis na voljo le enkrat na leto, je v Veliki Britaniji možnosti za prijavo projektov več. "Če ti ne uspe pridobiti sredstev pri določeni agenciji, imaš na voljo še veliko drugih razpisov, na katere se lahko prijaviš," je pojasnila.

Odločitev o selitvi je bilo po sedmih letih življenja v Veliki Britaniji sicer težko sprejeti, velika težava razpisa Aleša Debeljaka pa je tudi ta, da je selitev potrebno izpeljati v treh mesecih po prejemu obvestila o prejemu financiranja. To je po mnenju raziskovalke "popolnoma nerealno". V veliko pomoč pri selitvi iz tujine so ji bili sodelavci na mariborski univerzi, ki so zanjo opravili velik del potrebne birokracije, je pojasnila.

Glavni razlog za prijavo na razpis kvaliteta življenja v Sloveniji

Kot je pojasnila Zalar, je bil glavni razlog, da se odloči za prijavo na razpis in za selitev predvsem kvaliteta življenja v Sloveniji. Do odločitve za selitev sta s partnerjem prišla, ko sta si ustvarila družino in je socialna varnost postala ena od njunih prioritet. "V Veliki Britaniji sva se resno pogovarjala o tem, da bi eden od naju ostal doma, ker si vrtca ne bi mogla privoščiti. V Sloveniji pa se nama o tem ni treba odločati. To je stvar, ki je za ženske v znanosti izjemnega pomena, saj so prav one tiste, ki pogosto ostanejo doma," je dejala.

Ženske so sicer po mnenju Zalar še posebej diskriminirane v določenem obdobju, ko se od jih pričakuje, da bodo morda imele družino. "Nekako po doktoratu, ko vsi predvidevajo, do bomo imele družino, smo zato pač manj konkurenčne za napredovanja in kot kandidatke v službah," je povedala znanstvenica.

"Sama sem imela negativno izkušnjo pri iskanju zaposlitve. Zgodilo se mi je, da so me enostavno izločili iz pogovorov za novo službo oziroma me niso povabili na intervju zato, ker so vedeli, da pričakujem otroka oziroma predvidevali, da ga bom kmalu pričakovala, česar sicer po zakonu ne smejo narediti," je še dodala.

Tudi po vrnitvi z materinskega dopusta so ženske v slabšem položaju. "Leto dni ne ustvarjaš nobenih rezultatov, ko prideš nazaj, pa potrebuješ čas, da vzpostaviš rutino in začneš generirati objavljive raziskave. Pavza torej ne traja le leto dni, temveč kvečjemu leto in pol," je opozorila.

Ključne postajajo ideje, in ne, kdo si

Kljub izzivom pa znanstvenica vsem dekletom, ki se odločajo za naravoslovno smer študija, svetuje, da poizkusijo, "ker je vredno", pravi. "Sama sem imela to srečo, da sem vedno delala v okolju, kjer moj spol ni bil pomemben, kjer so bile odločilne samo ideje. In mislim, da smo trenutno v času, ko se premikamo v smer, ko ključne postajajo ideje, in ne, kdo si, od kod si. To je super smer, v katero se mora znanost premikati."

Kot je še dejala, je od mentorja na doktoratu nekoč dobila nasvet, ki ga lahko uporabi na kateremkoli področju, še posebej pri razvoju kariere: "Ko se odločaš za nekaj, se vprašaj, kaj je najslabše, kar se lahko zgodi, če tega ne dobiš. To je moje vodilo. Takrat, ko me stisne, ko dvomim, ali zmorem, ali se nekaj splača, ali je vredno ... se vprašam, kaj lahko izgubim, če poskusim. In ponavadi je odgovor: nič."